V delu Ivana Bona prepoznavam nekaj, kar me globoko povezuje z lastno izkušnjo naravnih sil v slikarstvu: nenehno iskanje razširjenega čutnega obzorja. Njegova razstava Dotik zvoka, izvedena v okviru projekta Multisensory Art ob podpori programa Ustvarjalna Evropa, predstavlja eno najbolj doslednih in subtilnih raziskovanj medsebojnega odnosa med materijo, telesom in zvokom, ki sem jih imel priložnost izkusiti v domači sodobni umetnosti.

Ta dela so prvenstveno namenjena slepim in slabovidnim osebam, zaradi česar razstava ni le umetniško, temveč tudi globoko etično dejanje. Bonov pristop odpira prostor, v katerem zaznavanje preneha biti privilegij očesa. Izkušnjo umetnosti vrača njeni temeljni, telesni razsežnosti, razsežnosti dotika, vibracije in notranjega ritma.

Cikel dvanajstih skulptur je izveden v širokem razponu materialov: bronu, gumi, 3D-tisku, kamnu, poliestrski masi, kovini in lesu. Ta materialna raznolikost ni zgolj tehnološka izbira, temveč natančno premišljena arhitektura občutkov. Vsak material ima svojo temperaturo, težo, upor in lasten energijski naboj. Ob dotiku z njimi se aktivira celoten spekter taktilnih informacij, ki v Bonovi umetnosti delujejo kot začetni impulz, kot prvi dih forme.

Edinstvenost teh skulptur je v njihovi zvočni notranjosti. Vsak objekt vsebuje lasten zvočnik in ojačevalnik, iz katerih se oddaja posebej komponiran zvok, elektronsko modificirani toni in frekvence, ki niso zamišljeni kot ambientalni dodatek, temveč kot notranji glas skulpture. Ta zvok ni ilustracija; je živčni sistem objekta. Pulzira, diha in odpira strukturo skulpture od znotraj navzven. Zvočni kod postaja njen energijski podpis.

Posebej mi je blizu Bonova pozornost do taktilnega branja forme. V njegovem delu dotik ni zgolj način prepoznavanja volumna, dotik je dejanje aktivacije. Tekstura, hrapavost, gladkost, hladnost kovine ali mehkoba gume: vse to gradi vzporedno pripoved, ki širi tisto, kar je slišano, in povezuje telo opazovalca z objektom. Na ta način zvok ni več le akustični fenomen, temveč fizični dogodek, ki se »naseli« v roki, koži in mišičju.

Skulpture so zasnovane kot diptihi, šest parov, od katerih vsak deluje kot majhna samostojna zvočna celota. Zvok je razdeljen na levi in desni kanal, zaradi česar skulpture med seboj komunicirajo skozi prostorsko dinamiko in dialog. Ta dvojnost, ta »pogovor« kanalov, ustvarja gibljivo akustično krajino, ki je ne doživljamo le s sluhom in dotikom, temveč s celim telesom. V prostoru se pojavi občutek vibracije, pulziranja, notranjega kroženja energije.

Zame, kot umetnika, ki se ukvarja z energijo svetlobe in njenim vplivom na materijo, Bonovo delo odpira polje, v katerem zvok postaja nova vrsta naravne sile, sila, ki preoblikuje prostor in obliko, pa tudi nas same kot opazovalce. Dotik zvoka je razstava, ki presega meje vizualnega in vstopa na področje celostne izkušnje, kjer skulptura postane dogodek, materija pa postane medij notranjih krajin.

Ivan Bon je s tem ciklom ustvaril delo, ki nas uči prisluhniti formi in »videti« zvok. V času, preobremenjenem z vizualnimi znaki, Dotik zvoka deluje kot vrnitev k bistvu, kot opomin, da umetnost nastaja tam, kjer se čuti prepletajo, kjer materija spregovori in kjer telo postane najzanesljivejši instrument zaznavanja.

Đorđe Stanojević