Razstava predstavlja izbor mozaikov, nastalih na osnovi kulturne dediščine Ljubljane in njenih značilnih arhitekturnih ornamentov. Dela so ustvarjena tako za videče kot za slepe in slabovidne obiskovalce, saj ponujajo možnost doživljanja umetnosti skozi vid ter otip, teksture in material.

Izhodišče ustvarjalnega procesa so bili vzorci ljubljanskih fasad, kot jih zasledimo v delih arhitektov slovenske arhitekture zgodnjega 20. stoletja: Maksa Fabianija, Ivana Vurnika in Jožeta Plečnika. V mozaikih se prepletajo Fabianijevi cvetlični ornamenti Krisperjeve hiše, upodobljeni so geometrijski motivi Vurnikove hiše, nekdanje Zadružne banke in Sokolskega doma Tabor. Plečnikovi vzorci se odražajo v njegovih značilnih ritmičnih strukturah fasade mizarske delavnice na Žalah ter v ornamentu grafičnega oblikovanja, predstavljenega na razstavi »Forma perennis«.

Avtorica je arhitekturne motive prenesla v taktilno obliko z uporabo kamna, keramike in stekla različnih oblik, velikosti, barv in tekstur. Nastali so reliefni mozaiki, ki obiskovalce vabijo k dotiku in raziskovanju njihovih površin. Poleg neposrednih interpretacij arhitekturnih in grafičnih vzorcev razstava vključuje tudi abstraktnejša dela, v katerih so oblike in kompozicije izraz avtoričinega osebnega odziva na arhitekturo – njeno geometrijo, ritem in materialnost.
Razstava odpira prostor za drugačen pogled na kulturno dediščino, ki je pogosto nedosegljiva na otip in zato slepim ter slabovidnim običajno ni dostopna. Mozaiki omogočajo, da jo začutimo z rokami, spoznamo njeno strukturo ter se z njo povežemo skozi neposredno, čutno izkušnjo.